ČUSTVENA INTELIGENCA

Koliko si star, ko se z nekom prepiraš? 30 let ali mogoče 6? Če bi posnel svoje besede v prepiru, bi bili podobni otroku, ki je jezen, da mu je prijateljica vzela kanglico? Ali se utrmiš in nočeš pogledati nasprotne osebe v oči? Ali iz užaljenosti poskušaš z 'manipuliranjem' drugo osebo pripraviti, do tistega, kar si želiš? Ali jo samo opomniti, da je ona vsega kriva? Ali dejansko to deluje in kaj razreši? Ali je to samo način, da se ne soočimo s sabo?

Tukaj nam prav pride čustvena inteligenca. Se zavedate, da inteligenca obstaja tudi pri čustvih, ne samo pri mentalnih procesih? Jaz se tega nisem zavedala, dokler nisem začela preučevati našo psihologijo. In kaj se je zgodilo potem? Praksa je počasi pritekala v dejansko življenje. Začela sem videti najprej čustvene reakcije svojih staršev, prijateljev.. in nato svoje. Razbile so se mi iluzije, o tem, kako hočemo za druge samo najbolje. Kar pri večini ljudi v današnjem času sploh ni res! Večina nas projicira svoje komplekse, želje in potrebe na ostale ljudi v okolici. Želimo, da se obnašajo tako, kot mi hočemo. Kolikokrat ste si rekli: če bi bila ona bolj razumljiva, ljubeča - bi bilo vse drugače. Ampak, kaj nam to pove? Da prelagamo naš pogled na svet na drugega človeka. Še huje, da se takšnemu človeku pustimo, da nas vrže iz naše čudovite energije. Ko nismo v svoji energiji, pa se počutimo velikokrat kot žrtve. Za vse so drugi krivi in zato bomo uporabili vse metode: obtoževanje, tiha maša, nedostopnost, neiskrenost, sarkazem, poniževanje.. da se zaščitimo. Da se bomo mi počutili močnejše od njih. Kakšna iluzija! To je samo znak, da se iztovetimo z našimi zunanjimi znamenji in dogodki. Ne poznamo, kdo smo v resnici. Ne definira nas nič zunanjega, ker se vse spreminja.

Mnogo nas ne zna iskreno komunicirati, ker prej poseže med nas užaljen ego, ki je seveda del nas, ampak vse prej kot naša celota. Imamo obrambe, ker se ne počutimo dovolj močne, da bi sprejeli RESNICO. Naj gre za resnico, da ljudje niso 'naši', da je vsak samo svoj, ali pa za to, da iz našega življenja nekdo izstopi. Ne zmoremo sprejeti drugačnih pogledov na življenje, saj se bojimo tistega, kar ne poznamo. Ne razumemo, kako se lahko ljudje obnašajo nepošteno. Istočasno je pa ogrožena naša identiteta - ker rabimo, da nas skupina ljudi sprejme in nismo dovolj močni, da bi imeli svoje mnenje. Ampak, od kdaj je svet pravičen in od kdaj v njem ni vseh mogočih različnih in ljudi, vsak na svoji edinstveni poti? Od nikoli.

Naša moč nebi smela izvirati iz zunanjih okoliščin. Če od tam izhaja, smo navezani in takšna navezanost vzbuja v nas zelo neprijetne misli in čustva. Ki nas čisto zasvojijo. Zato je treba pogledati, od kje izvirajo ta čustva in reakcije in ugotoviti, da pravzaprav niso 'ti'. Šele nato bomo lahko iskreno pogovorili s sbo in drugimi. Sprejemanje sebe in čustvena inteligenca zame pomeni, da vidimo kje imamo svoje 'temne strani egota' in da vemo, da iz njih izhajajo navezanosti in vloge žrtve v življenju. Na začetku je to težko videti, ker se je treba spustiti v del nas, ki ga odrivamo. Ampak, kaj lepšega je kot to, da greš v življenju naprej in se ne počutiš osamljenega, zavrnjenega, nemočnega in nekoristnega? Ko se zaveš, kako lahko brez kakršnekoli zunanje spremembe, spremeniš svoje obnašanje. Ko ti ni treba več biti jezen, ker je nekdo grdo govoril o tebi. Ko ti ni treba biti užaljen, če nekdo pozabi na tvoj rojstni dan. Ko ti ni treba na zvon obešati svojih dosežkov, da te kdo opazi. Waw, a ni to lep občutek. Carl Jung je to opisal, da je to, kot da bi gledal na vihar z vrha gore. Vihar še vedno obstaja, ampak ti si na višjem mestu in ne v dolini - in to spremeni vse.

Kolikorat ste slišali, da vse izhaja iz tebe, a tega še vedno ne verjamete. Mogoče zato, ker še niste izkusili, kako to je? To je del naše osebne rasti in višanja zavesti. Odvisno je od posameznika, kdaj se bo prebudil in začel delati v svoji notranjosti. Je takšno čudovito potovanje z jamami, gorami in džunglo, ki se nikoli ne konča. Kot sem že na začetku rekla, veliko odraslih še vedno deluje iz užaljenega notranjega otroka in to je dobesedno enako, kot da bi se kregali z 6 letnim otrokom. Mi pa mislimo da je z nami kaj narobe, ko smo iskreni! Kakšna šala! Ker se otrok ne počuti varno, pa je zato potrebna notranja varnost, da na lep način izrazi svojo resnico. Potrebno je prepoznati svoje občutke manjvrednosti, če jih imate. Izrazijo se lahko na zelo različne načine. Nekateri si škodijo s hrano, alkoholom, nezdravim odrekanjem, ustvarjanjem drame in prepirov, ne upajo si početi kar jih veseli, ne vzamejo si časa zase, vedno se podrejajo drugim, zaprejo se vase in celo škodijo ljudjem, ki so jim najbolj blizu.. seznam je dolg. Ampak to sploh ni tako pomembno, kot si sprva mislite. Vsi ti občutki niste vi, samo tako se vam zdi. Seveda pa to ne pomeni, da če ne boste delali na zdravi ljubezni do sebe, da ne bodo nič na vas vplivali. Seveda bodo, ker se na njih iz dneva v dan osredotočate. Zato ...

Želim vam veliko občutkov varnosti, brezpogojne ljubezni in zaupanja vase. Ne bojte se pogledati, kje je kaj za popravit, ker brez tega ne boste nič zlomljenega spravili nazaj na svoje mesto. Uživajte na nepredvidljivi poti življenja in čim več ohranjajte zavedanje sebe. Dovolite si biti kreatorji svojega življenja! 🎨