TRPLJENJA JE KONEC!

Koliko vaših babic vam je reklo: Potrpi, saj bo. Malo moraš potrpet. Samo še danes potrpi. Kaj iz tega povzamemo: Življenje je trpljenje. Pa je res tako? Le, če temu verjamemo.

Moramo razumeti naše stare starše in tudi starše. Njihovo življenje je bilo precej drugačno od našega. Mislim, da je bila največja razlika v tem, da jim je šlo v prvi meri za preživetje. Od družine je bilo odvisno, ali bodo preživeli. Tako so si mnogi izmed njih našli partnerja ali partnerko, kjer so se enako navezali in bili skupaj, večinoma zaradi preživetja in tistega malo ljubezni. Vem, da je bilo veliko družin, in še vedno so, kjer je en partner upravljal z drugim. Seveda, do tega nebi pršlo, če bi samo en izmed njiju presegel strah in se ne bal drugačnega življenja. Do tega je mogoče prišlo v res nasilnih primerih. Kjer pa se je še nekako dalo zdržati, je bil strah pred neznanim še vedno močnejši od svobode. Saj potem bi moral vsak sam prevzeti odgovornost za svoje odločitve, kajne? To ni enostavno in lažje je biti v znanem strahu. Vem, ni vse črno-belo, ampak nekje je siva barva temnejša kot drugje.

Vse bi bilo lepše, če se nebi ta strah prenašal na otroke. Govorim iz lastnih izkušenj, ker sem to šele zdaj spoznala z gojenjem notranjega miru. Postala sem enostavno bolj občutljiva. Na to se šele privajam, ampak vem, da je dar. Začutila sem, da v določenih trenutkih nosim krivdo ali strah pred reakcijo ljudi, ob tem kar imam za povedati. Ali je to normalno? Marsikomu je normalno, da polovico ali več svojega dneva preživi v stresnih čustvih. Ampak naučila sem se, da ni. Večino svojega dneva imamo vso pravico preživeti v miru. Lahko se pojavijo tudi stresna in negativna čustva, ampak naj jih nikakor ne zasidramo v našo zavest za več časa. Ker enostavno nismo tu zato, da se nebi imeli lepo. Velikokrat, ko vidim ljudi, ki se prepirajo, si mislim: nismo tu zato, da bi živeli tako. Tu smo, da čutimo ljubezen. Tu smo, da si pomagamo rasti. Ne zato, da se zatiramo in omejujemo. Kdor se boji rasti druge osebe, se ustraši, ker ve, da sam ni na takšni stopnji. Zato skuša na vse mogoče načine pokazati svojo moč. Ampak, moč moramo kazati samo takrat, ko se sami počutimo nemočni. Ko vemo, kdo smo, nam nič ne povzroča nemira v nas. Ne počutimo se, da moramo dokazovati svojo vrednost na kakršenkoli način. Želimo za vse najbolje. Kako lahko NE privoščimo drugi osebi, da raste in dela kar hoče? To je dejanje neljubezni.

Vsak ima pravico do življenja, ki si ga sam izbere. Čisto vsak. Ampak ker je naša družba tako urejena in smo pogosto preveč zaprti v družine, ter ne vidimo čez meje le teh, je stanje drugačno. Počutimo se, kot da smo nekaj dolžni prenašati, samo zato ker smo ujeti v istem strahu kot prejšnja generacija. Ker mislimo, da tako mora biti. Ni nam treba. Dejstvo je, da je na svetu veliko oseb nezrelih, nesamozavestnih in brez ljubezni do sebe. Veliko možnosti je, da so vas takšni ljudje vzgajali in se kdaj čudite, zakaj niste slišani in ne smeti izražati svoje resnice. Govorite, kako bi radi bili drugačni od staršev, ampak če se ne zavedate kaj v vas je za ozdravit, se lahko preselite na konec sveta in boste ponovili enake vzorce strahu. Če bi bili v razmerju z osebo ki je resnično ljubezniva, bi se dalo z njo pogovarjati o vsem. Nebi se bilo potrebno o vsem strinjati, saj ste preprosto drugačni. Jaz to trdno verjamem. Verjamem tudi to, da če ena oseba ne čuti več, da odnos karkoli dobrega prinaša, da ga lahko brez strahu zapusti. Druga oseba bi to morala razumeti, če je nenavezana in ji želi dobro. Vsak bi moral biti tako samozavesten v svoji samosti, da se nebi oklepal nobenega. Šele takrat odkrijemo ljubezen, ki preseže neko potrebo po gotovosti. Prej ko bomo ugotovili, da nič ni gotovo, bolje bo za nas in vse okoli nas. Naši predniki so se oklepali gotovosti, ker so le tako preživeli. Nam se pa ni treba, ker gre evolucija naprej. Naš primarni strah po preživetju je zamenjala ljubezen do rasti in dviganja našega zavedanja. Obstaja razlika med tem, da si sam ker se bojiš odnosa in da si sam, ker preprosto ne potrebuješ nobenega, da te izpolni. Velika razlika je med tem. V enem stanju prebiva strah, v drugem ljubezen.

Vsi se učimo, kako delovati v današnji družbi. Vemo, da imamo več svobode kot prej, a se vseeno oklepamo nekih nezavednih vzorcev. Mislimo, da nekaj potrebujemo, da bomo celi. Iščemo celo življenje, ampak smo zmeraj bolj prazni. Šele, ko spoznamo da je vse v nas, smo lahko polni. Polni pa ne bomo nobenega potrebovali da bo zadostil naše potrebe. Veseli bomo tako ali drugače. Tukaj se skriva največja svoboda in ljubezen, kar jo premore človeška zavest. Ko svojo ljubezen podaš enostavno zato, ker jo imaš, je to to! Ne potrebuješ nič več. Kdo pa nebi sprejel takšnega daru brez pričakovanj? Mogoče oseba, ki ne čuti ljubezni v sebi. Zato je tako pomembno, da živimo v ljubezni. Da bomo lahko dajali in prejemali brez obvez. ♥