ČESA RES NE RABIMO?

Res ne rabimo naslednjih stvari: pritoževanja, obtoževanja, zaskrbljenosti, krivde in sramu. Kdo se strinja z mano?

Zakaj potem to še vedno obstaja v našem življenju? Pa tako lepo bi bilo brez tega! Preprosto zato, ker imamo od tega tudi nekaj koristi. Vsaj navidezne. Vse našteto je namreč povezano z egom, ki je dejansko naša predstava o sebi. Jaz sem vedno mislila, da je ego nekaj slabega in da je povezan samo z dokazovanjem. Pa sem v zadnjem času ugotovila, da je tako raznolik, kot vsi člani družine. Ego se lahko bohoti kot pav, lahko se smili kot otrok, ki je naredil nekaj narobe in lahko se skriva za prečudovito masko. Vse oblike ega pa so združene v eno: iskanje in dokazovanje svoje identitete. Kdo pa bi bili, če kar naenkrat nebi klicali prijateljice in se skupaj pritoževali? Kdo pa bi bili, če bi za spremembo v prepiru prevzeli odgovornost za svoja dejanja? In le kdo bi bili, če se nebi skrivali za debelo jopo, ker vas je sram pokazati kaj več? Nebi bili ista oseba, kajne? Hmm, torej so vse zgoraj naštete stvari zelo priročne, ko se nezavedno zapremo v škatlico z najrazličnejšimi oznakami.

Pritoževanje je nekakšno zbujanje pozornosti in je kot otrok, ki ni dobil pozornosti od svojih staršev. Rabi odziv okolice. Rabi potrditev. Nekdo naj me že opazi, saj sem tako ubogi, da ne morem delati. Kako ne vidite, da se mi godi krivica! Saj jaz bi delal, samo kaj ko imam tako brezupne sodelavce, pa še parkirnega prostora ne dobim in na koncu dneva me tako glava boli. Imate ob sebi kakšne take ljudi, katerih večina pogovora temelji na pritoževanju? In če ga ne opazite, se lahko razleze še na vas. Pritoževanje nima smisla. Smisel ima najti rešitve. Smiselen je pogovor o spremembah neželene situacije. Zakaj bi poudarjali negativno v življenju ko pa imamo toooliko domišljije in idej da ustvarimo nekaj lepega!

Obtoževanje je še eno zanimivo orodje za prenašanje odgovornosti na druge. Zelo efektivno orodje, v katerega se marsikdo ujame. Zato pa še vedno obstaja, ker ima te 'koristi'. Nekoga obtožimo za to, da je nam lažje. Da nam ni treba popravljati svojega mišljenja in dejanj. Ampak. Kako lahko sploh nekomu očitamo, da je, to kar je. Kdo mislimo, da smo, ko drugim govorimo, kaj naj delajo. Mar bi nam bilo všeč če bi nam kdo rekel, da smo slabi, ker smo tako ravnali, kot smo. Saj ne živimo življenje drugega! Niti nismo v preteklosti in ne moramo jo spremeniti! Lahko pa se pogovorimo. Kaj ko bi izbrali resničen odprt pogovor namesto obtoževanja. Ali bi se zgodilo nekaj lepega? Seveda bi se. Vsak bi izrazil svojo resnico o sebi. To resnico bi potem druga oseba sprejela, če bi le bila dovolj odprta. In dalo bi se stvari tudi spremeniti. Z obtoževanjem se samo še bolj oddaljimo od človeka, tega pa nočemo. Če smo pripravljeni videti resnico druge osebe, moramo ustvariti prostor zanjo. Treba je sprejeti dejanske ljudi v svoje življenje, ne le iluzije o njih kakršni naj bi bili. Ste pripravljeni na to?

Kaj je pa posledica obtoževanja? Krivda. Počutiš se slabo, ker misliš da bi moral kako drugače ravnati. Pa bi dejansko moral? Ne. V tem trenutku si ravnal čisto tako, kakor si mislil da je najbolj prav. To je za tabo. Ta trenutek pa je tvoj. Ta trenutek si lahko odpustiš, če misliš da si moraš. V čustvu krivde se slabo počutiš in njen učinek je negativen, kljub temu da mislimo, da moramo biti na nek način kaznovani. To je dejansko izhod iz zdaj. Bežimo pred sabo. Nočemo se sprejeti in si našo identiteto gradimo na temu, kako slabi smo. Nabiramo naše slabe trenutke in jih vpisujemo v svojo zgodbo. Kaj dobrega lahko iz tega pride? Najbrž ste že sami ugotovili.

Če je bilo prejšnje čustvo iz preteklosti, pa zaskrbljenost prebiva v prihodnosti. Se nam kaj zdaj dogaja, kar bi nas moralo skrbeti? Smo slučajno zaprti v taborišču in k nam prihaja nekdo da nas bo ranil? Predvidevam, da če to ravnokar berete, se vam kaj takega ne dogaja. Zakaj potem zaskrbljenost? Naša energija gre v tem primeru v kreiranje slabih situacij. Preberite še enkrat. Zaskrbljenost je dejansko način, kako si ustvariti slabe stvari v prihodnosti. Zakaj bi jo izbrali kot našega spremljevalca? Tako smo mogče navajeni od staršev in jo nezavedno nosimo s seboj. Ampak, ni problema, lahko se odločimo, da bomo to spremenili. Naša pozornost čez dan naj ne gre samo v zunanje dogodke, ampak tudi v notranje. S prakso se vse da, saj smo alkimisti in imamo to moč spremembe v sebi.

Zadnja stvar, ki jo bom opisala je sram. Česa je vas sram? Da hodite nagi po hiši kadar ni nobenega doma? Da si privoščite čokolado preden greste spat? Mogoče vas je sram na ves glas peti pred veliko ljudmi, kot je mene? Je kar trdno zakoreninjeno čustvo, to pa ne pomeni da z zadostnim rahljanjem ne bo šlo iz zemlje. Jaz vem, da imam še veliko dela na tem. Sem pa sama prišla danes tako daleč, da se mi zdi vse zmeraj bolj mogoče. Tu smo, da užijemo življenje s polno žlico in bi bilo zelo škoda da nekaj nebi naredili, ker imamo znotraj sebe en plevelček ali pa drevešček sramu vsajen. Samo malo dela je treba in prišel bo dan, ko boste začutili, da ste svobodni bolj kot včeraj. Zato ne čakajte, da plevelček postane drevo, ampak ga opazite in pojdite čim prej oplet svoj vrtiček.

Zaključila bi z mislijo, da zmeraj bolj vidim naše življenje kot pot, kjer ni mogoče narediti napak. Vsaka 'napaka' je samo naš pokazatelj, kje se nahajamo in kaj lahko še spremenimo na sebi. Zato, če zdaj pestujete kakšno negativno čustvo, ki vas ne pripelje nikamor, vedite da prav ta trenutek lahko namesto tega položite roko na srce in si rečete: neskončno rad/a se imam. Začutite to.

Lahko izbirate, to je najlepše!