PRESEGATI SEBE

Kdo sem jaz? Ali sem telo, misli ali duša - karkoli že to pomeni. Mogoče sem čisto nekaj tretjega? Če se kdaj vprašate to vprašanje, potem vam bo zanimivo zvedeti še moje mnenje oziroma razmišljanje o tem. Poleg razglabljanja s prijatelji, sem dobila še dodaten glas tu, preko bloga. Vesela sem. Kamorkoli me bo to pripeljalo, mi bo že to dovolj, da uredim svoje misli in da slišim še drugačna mnenja. Da zrastem s tem. Zelo rada berem knjige o teh temah. Spreminjam svoje poglede na svet in se učim. Ne pričakujte objav brez napak, saj je meni zaenkrat važno, da ljudje razumejo sporočilo.

Začela bom s tem, kaj si mislim, ko ljudje na prvo mesto postavijo svoj videz, to je telo. Telo je nekaj s čim se rodimo, nekaj kar nam pomaga, da se gibamo in da s pomočjo njega preživimo. Videza po naravni poti dosti ne moramo spreminjati, če tu ne vključimo skrb za prehrano in gibanje. Ki je temelj da delujemo optimalno. Ampak, zakaj bi po videzu drugačni bili manj vredni in zakaj so lepotni ideali postali nekakšen smisel življenja? Menim, da s tem, ko nas prepričajo, da smo mi samo telo, in da če bomo tako ali drugače zgledali, bomo bolj uspešni in zaželjeni, lahko prodajajo obleke, ličila, modne dodatke, hrano itd. Marketing. Telo je namenjeno temu da se z njim gibamo, delamo in seveda tudi da se med seboj privlačimo. Je nekakšen pripomoček, s katerim delamo kar hočemo. Če se imamo radi, bomo z njim ravnali kot z draguljem. Ampak njegov namen ni, da bi se z njim vrednotili ali iskali smisel življenja in samozavest. Bo treba le malo globlje.

Misliš, kar jaz mislim? Ja, če nismo telo, potem pa smo misli.. sej pravijo da če spremeniš misli, se ti spremeni življenje. Tko da mora bit neki na tem. Hm, pa je res? Kaj nam naše misli govorijo zjutraj, ko nočemo vstat s postelje? Da ne zmoremo in ne bomo zjutri meditirali. In potem vseeno to naredimo. Ali smo res naše misli? Sej kdaj si pa rečemo kaj resničnega kot: danes sem pa se počutila res odlično. In to je res. Tko da imajo kdaj tudi prav. Kaj nas je potem pripravilo do tega, da smo naredili meditacijo, tudi če se nam ni ljubilo? Neko notranje zavedanje, da mi to zmoremo? Naš notranji glas? Višji jaz? Duša? A veš, kaj vse si govorimo, kar ni res. Če bi vse misli dneva zbrali, bi bili presenečeni. Brezveze, kdo nas je to naučil! Kdo nas je naučil, da o sebi govorimo slabo. Okolica? V večji meri pomoje ja. Ampak nekaj je tudi od posameznika odvisno. Menim, da na to zelo vpliva prvih nekaj let življenja. Tu se v nas kot v spužvo vsrkavajo najrazličnejše informacije iz okolja in dejansko nastane v nas nekakšen program, po katerem potem nezavedno delujemo.

Mi nismo naše misli. Opazujte jih. Poglejte, kako se pritožujejo. Prav smešno je. Hočejo nam dati neko vlogo, neko oznako in ceno. Hočejo, da nismo zadovoljni, ker nimamo tega pa tega. Jaz vem, da sem se večino časa identificirala z mislimi. Okej, sem si mislila, nisem najbolj priljubljena, ampak no, vsaj kitaro igram. Hotela sem biti nekaj. Daj, življenje, kdaj bom postala nekaj pametnega in spoštovanja vrednega. Čakala sem. In sem marsikaj dosegla, ne rečem da nisem bila ponosna nase. Ma kaj ko še vedno nisem vedela, kaj je tisto, kar me bo res razveselilo. Iskala sem in iskala. Vmes sem iskreno uživala ampak vedno je bil zadaj glasek, ki mi je pravil: nisi še tu! Nisi še srečna, ne moreš biti s tem zadovoljna! Daj no! Pa ne me hecat! :D

Ja, in potem sem šla v ZDA. Waw, Andreja kr upala si se it tja sem si rekla. Oh, fajn bi blo da me bo kdo zdaj gledal kot pogumno punco in ne tiho deklico. To so mi misli govorile. Ampak sem res uživala, tam na drugem koncu sveta. Delala sem in gledala naprej na tisti en cel mesec potovanja po zahodni obali ZDA. To bo šele legendarno. No potem sem se pa nekega jutra zbudila malce prestrešeno. Imela sem sanje, ki so bile zelo žalostne. Hitro sem pogledala na mobitel, da vidim kako je kaj moja družina, ki je ravno takrat potovala po ZDA. In izvedela, da se je zgodila nesreča, kjer je moj brat umrl. Šok. Zdaj sem zašla v svojo zgodbo. Rada bi vam samo na kratko opisala, kaj je sprožilo, da ravno zdaj pišem to objavo na blogu. Da sem se začela spraševati, kaj je življenje. Kaj lahko naredimo, da ga bomo živeli kar se da polno? Pišem ga, za vse ki bi radi pogledali na življenje malce drugače. Za vse, ki lovijo nevidno srečo. In bom iskrena z vami: učim se, prav tako kot se učite vi. Ena od mojih strasti je, da berem knjige o duhovnosti oziroma jaz raje rečem, o življenju. Ker verjamem, da smo po naravi duhovna bitja. Na to nam, če ne drugega, kaže tisti glasek v glavi, ki pravi da je še nekaj. Še nekaj, ne samo to, da delaš kar delaš na naši Zemljici. Ga imate? Jaz ga vsekakor imam.

Da nadaljujem. Vse lepo in prav, misli so nam kdaj v veliko pomoč. Ampak, ali bi jim smeli pustiti, da nas vodijo? Ali bi rekli, ja vse kar sem danes mislil/a je res. Jaz vem, da si tega nebi upala rečti. Zato sem iskala dalje. No, spet smo pri iskanju. Ampak tu je šlo za malce drugačno iskanje. Sebe. Ne zunanjih oznak sebe. Tisto pristno in čisto bitje ki sem jaz. Če povzamem, kar sem odkrila, je to da sem prisotnost, ki gleda na vse te misli. Lahko jo poimenujete tudi duša, višji jaz, višja zavest ali Bog. Kakor si želite. Kako si jaz predstavljam prisotnost? Je svetla energija, ki je naše bistvo. Je kot jasno nebo. Vedno svetla. Misli so v tej primerjavi oblaki. Oblakci, veliki ali majhni, ne moreš jih ujeti in jih lahko samo gledaš, kako zastirajo nebo. Saj ni čudno, da včasih mislimo da smo ti oblaki, če pa prekrijejo celotno naše svetlo nebo. Ampak zdaj vemo, kajne? Vemo da nismo oblakci in da so tu samo začasno. Pustimo lahko svetlemu nebu, da nas vodi. In s tem vedenjem, je veliko lažje spustiti vse oznake in ljubeče gledati na telo in misli. Šele takrat ko se oddaljimo, lahko stvari spreminjamo.

Mejte se radi in hvala da ste ostali z mano do konca tega članka.

Veselim se pisanja o podobnih in drugačnih temah!

Z ljubeznijo,

Andreja