KAJ SE V RESNICI PRAZNUJE?

Poroke. Novorojenčki. Magistrsko delo. Obletnice. Štiri/pet članske družine. Služba. Hiša. Stanovanje. Avto. Rojstni dan.

Vse to se v naši družbi praznuje.

Vsi vpijejo HURAAAA! Zmagal/a si! :D

Vse je super pri tem.

Res je lepo, ko nekaj takega dosežeš ali se ti kaj takega zgodi.

Ampak?

Samo če..

Se ne poročiš zato, ker je to edino sprejemljivo da narediš do 35. leta starosti.

Tvoj otrok ne nastane tako malo za šalo malo za res, ti pa niti zase ne znaš poskrbeti in nisi srečen.

Tvoja starša proslavljata 25. obletnico, ampak ti jasno vidiš kako se eden izmed njih veliko preveč žrtvuje za drugega, ki jemlje vso to pozornost za samoumevno.

Narediš magistrsko, katere študij te je stal več let mentalnega zdravja.

Je zate družina: mama, oče, sin/hči in ne vidiš lepote v družinah, kjer sta samo dva člana, ki se imate neskončno rada.. da ne omenjam ljudi, katerih družina so prijatelji.

Za rojstni dan dobiš ves blišč in pozornost, katere je na druge dni sploh ne dobiš zadosti od svojih prijateljev in družine.

TEGA ne smemo spregledati! Ne moramo zamižati ob teh pomembnih stvareh in se obnašati, kot da to ni važno! Saj je to v resnici najbolj važno. Veliko bolj od teh stvari, ki se jih tako na veliko proslavlja.

Moje vprašanje pa je.. ZAKAJ se ne proslavlja tega:

Samskega življenja, ker veš da je tvoja energija namenjena širšim in bolj pomembnim stvarem za človeštvo in veš da je to samo tvoja pot.

Ločitev, kjer se lahko partnerja in člani družine znova sestavijo, proč od konstantnega motilca njihovega življenja in zaživijo srečnejše življenje.

Odločitve para, da ne bosta imela otrok, ker nebi zmogla vzgojiti srečnega in zadovoljnega otroka ali pa niti nimata te želje.

Pavziranje na faksu ali pred prvo službo, ker je zate res preveč vsega za predelati v tem obdobju življenja in bi dodatni stres zagotovo izpil več energije, kot jo premoreš.

To, da greš naprej od nekaterih ljudi, ki jih imaš rad, ampak te vlečejo samo dol - s tem prerežeš karmične vezi ter končno privabljaš zdrave odnose in ne take, ki temeljijo na odvisnosti drug od drugega.

TO!

V življenju se mi je, in verjamem, da se mi bo zgodilo še kaj takega od spodaj naštetega. In to so TEŽKE stvari. Za priznat. Za naredit. Za iti čez. Mnogo težje od zgoraj napisanih.

Zakaj se TEGA ne proslavlja?

Mislim, da se o tem niti ne toliko govori, kot bi se moglo, kaj šele da bi se praznovalo. Ker je namesto čiste, modre in tople reke, ki jo imamo vsi radi in jo objavljamo, to motna reka, kjer so vrtinci ter je blatna in mrzla. Ne upamo se vsi potopit v njo, saj to od nas zahteva energijo in pogum. Veliko energije. Nikoli nismo poskusili več kot pomoliti prste v njo. Raje gremo v tisto toplo reko.. govorimo kako je super in fajn. Ko vidimo nekoga, ki se čez glavo potopi v mrzlo, motno rečno strugo smo šokirani in se obrnemo proč. Kaj takega, ta si pa upa!

Ampak pozabljamo, da iz nje izstopimo PREROJENI. Sestavljeni. Celi.

NIČ na svetu ne more zamenjati te izkušnje.

Ko boste naslednjič pomislili na to mrrrzlo reko, boste imeli dovolj energije in poguma, da se ji prepustite in še koga povabite vanjo?

Zamenjajte strah za ljubezen, 💕

Andreja